Nekoč so živele na Volinjaku Žal žene. Ena izmed teh je vedno hodila h kmetu Hermonku in učila gospodarja sejati žito. Ko je bila nekega leta izredno mrzla zima, je rekla žal žena gospodarju: »Hermonko, sej bob!« Hermonko je nasejal bob po snegu. Ker je bil sneg trd, je ves bob zletel po snežni skorji po bregu za rob proti Mežici.

Tisto leto je dobil Hermonko toliko boba, kakor ga ni imel najbogatejši kmet v dolini, in mu ga ni bilo treba več sejati. Neko jutro, ko je šla Hermonkova žena kuhat zajtrk, je prišla zopet žal žena h gospodarju, se ulegla k njemu in ga učila sejati. Ko se je vrnila Hermonka v sobo, je zapazila, da vise s postelje njenega moža kite. Pogledala je natančneje in spoznala žal ženo. Ker je bila Hermonka pobožna kmetica, je takoj hitela v župnišče po svet. Župnik ji je nasvetoval, naj poravna žal ženi kite, da ne bodo visele s postelje. Hermonka je storila po nasvetu. Žal žena pa je kar vstala s postelje in rekla: » Jaz nisem njegova žena, da bi mogla cela zraven njega ležati.« Odšla je in od tistega časa žal žena ni več na Volinjaku, pa tudi Hermonko nima več toliko žita, ker zdaj ne ve, kdaj je pravi čas za žetev. Ker je Hermonka užalila Žal ženo, je ta šla z vsemi svojim družicami k Žačnu. Ko je bil Žačen nekoč na polju, je slišal ženske glasove: » Bob sej, bob sej! « Mislil je sprva, da ga ima kdo za norca, ker je po njivah ležal sneg. Končno si je pa rekel: "Nekaj boba sem ali tja, zaradi tega ne bom ubožnejši in tudi ne bogatejši," in je raztresel po njivi nekoliko boba. Žal žene so bob pobrale in si ga skuhale. Prihodnje leto pa je imel kmet boba kot še nikoli. Žačnova žena se je pa Žal ženam kmalu zamerila, zato so šle k drugemu kmetu in mu govorile: "Sej danes proso, sej danes proso!" Kmet je res sejal proso, ki je zelo dobro obrodilo. Žal žene so ga same oplele, tako da kmet ni imel nobenega posla. Nekega dne pa je prišel Žačen na njivo in videl, da so Žal žene izrule vso proso in ga vsadile s klasjem v zemljo, tako da so molele koreninice v zrak. Kmet se je zelo hudoval in je Žal žene preklel. Tisto leto je dobil toliko prosa, da ga drugače niti v desetih letih ni toliko pridelal. Žal žene pa so ga zapustile, ker jih je preklel.

Čez nekaj časa so se Žal žene naselile v veliki Kotnikovi votlini. Kotnikovo posestvo leži tik ob štajersko koroški meji. Ljudje, ki so hodili po cesti iz Javorja, so mnogokrat slišali lepo ubrano petje Žal žen, katere so imenovali tudi Bele žene ali pa Vile. Žal žene so Kotnika obvarovale marsikatere nesreče in mu tudi pomagale pri delu. Poleti, kadar je bila sila za žanjice, so Žal žene pridno pomagale. Kmet je postavil Žal ženam opoldne, ko so šle druge žanjice domov k obedu, hrano na njivo. Žal žene so pojedle in potem zelo pridno žele, dokler se niso žanjice vrnile na polje. Žele so pa samo s srpi tistih žensk, ki niso med delom pljuvale v roke. Žanjice, ki so imele to grdo navado, so našle vselej, ko so se vrnile, svoj del njive nepožet. Žal žene so Kotnika vsako jutro učile sejati in mu dajale dobre nasvete. Kmetici pa to ni bilo po volji in je zaradi tega nastal med njo in kmetom prepir. Končno so se Žal žene ujezile in povedale kmetu, da jih ne bo več, ker jih v njegovi hiši vedno "kača pika".

Zaradi ženske prepirljivosti so Žal žene odšle iz Mežiške doline, z njimi pa je odšla tudi sreča.

Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke.

V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se preselili na naše najvišje gore in planine. Če so se hoteli med seboj pogovoriti, niso šli tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili kar z gore na goro. Če si je kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo zaklical in zaželeni predmet mu je sosed vrgel z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli s periščem iz reke.

Velikani so bili sicer zelo močni, pametni pa ne, niti orodja si niso znali narediti. Drevje so ruvali iz zemlje kar s koreninami vred. Šele poznejši rod si je naredil lesene sekire. Ta rod je bil že toliko pameten, da si je znal narediti divji ogenj: drgnili so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je les vnel.

Ker so zelo dolgo živeli, se je zgodilo, da je ded pestoval otroke vnukov. Stari rod Ajdov je bil žalosten, ko je videl, da mlajši rodovi niso več tako velike rasti kakor oni sami. Končno se je rodil najmlajši rod, to smo mi ljudje. Ko so živeli tudi že ljudje, je Ajd nekoč poklical človeka in mu napovedal vojno. Predlagal je človeku, da naredita najprej majhno preizkušnjo. Ajd je vzel v roko velik kamen in ga v roki zmlel v prah. Človek pa je vzel hleb sira in ga stisnil, da je pritekla iz njega voda.

Ajd se je ustrašil in rekel: »Manjši si, a močnejši od mene. Ne bova se vojskovala.«

Hči nekega Ajda se je rada sprehajala. Dvakrat je šla tudi skozi Leše pri Prevaljah v Mežiški dolini. V dolini si je vsakokrat nabrala v predpasnik kamenja, da bi se doma z njim "kamenčkala". A vselej jo je, ko je dospela na Leše, poklical oče, pa je spustila kamenje iz predpasnika in pohitela k očetu. Iz kamenja, ki ga je tako Ajdova hči dvakrat izsula iz predpasnika, so pozneje sezidali cerkev na Lešah.

Nekoč je ta Ajdinja zagledala na polju orače. Pobrala je orače, plug, brano in vole v predpasnik in jih odnesla očetu, da ji pove, kakšni črvički so to, ki razrivajo zemljo.

Oče jo je poučil:

»To so ljudje, zarod, ki bo ostal, mi bomo pa vsi pomrli. Ne smemo jim storiti nič žalega. Nazaj jih nesi!«

Pogovor je slišal ded in poklical vnukinjo. Ded zaradi starosti ni več tako dobro videl, da bi mogel razločiti velikost ljudi. Zato jih je le rahlo potipal, a pri tem zlomil hlapcu roko. Rekel je, naj vtakne eden izmed oračev prst med njegove tri prste, da bo spoznal, kako krepki so ljudje.

Gospodar je brž izdrl branšek iz brane in ga vtaknil med tri Ajdove prste. Ta jih je stisnil in prelomil branšek na dvoje. Nato je pohvalil gospodarja:

»Majhen si že, majhen, a čvrst si še kljub temu!«

Ajdinja je nesla potem orače nazaj na njivo in jih po naročilu rahlo položila na zemljo. Kljub temu pa so si voli zavoljo padca iz višine polomili noge.

Poznejši Ajdov rod se je menda v Mežiški dolini pokristjanil. Sezidal si je na Papeževem na Lešah trdno graščino. Tudi obe cerkvi na Lešah je postavil Ajdovski rod na Papeževem. Cerkvico sv. Ane je sezidala Ajdinja, zgornjo pa njen mož. Imela sta samo eno kladivo, kdor ga je rabil, se je nagnil k drugemu ponj, tako ni bilo treba nobenemu prekiniti dela.

Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke.

Tam, kjer so se razprostirale nekoč prevaljske fužine, Farska ves in Guštanj, je ležalo nekoč jezero. Na Temelnovem vrhu pa je živel ob obrežju imovit graščak, ki je imel tri lepe hčerke. Prvi je bilo ime Marija, drugi Barbara, tretji pa Rozalija. Kaj rade so se hčerke vozile v čolnu po jezerski gladini. Obiskovale so sosednjega graščaka na severni strani jezera, koder teče sedaj železnica.Ko so se na večer vračale domov, je hud vihar razburkal jezerske valove in premetaval ladjo kakor orehovo lupino. Ni bilo pomoči, hčerke so utonile.

Graščak je ukazal hlapcem, naj iščejo otroke, a vse zaman. Niti najmanjšega sledu ni bilo o njih. Graščak se je zaobljubil, da hoče tam, kjer bo našel trupla, sezidati svetišča. Prišla je velika vidra in prejedla v soteski pri Guštanju velikansko skalo, da je voda mogla odtekati. Še danes leži tu peč v Meži in se imenuje Votla peč, pod njo pa teče Meža.

Jezero je usahnilo in našli so trupla. Kjer je našel grof hčerko Marijo, je sezidal cerkev na čast Devici Mariji, ki se še danes imenuje Devica Marija na Jezeru. Kjer je našel hčerko Barbaro, je postavil cerkev sv. Barbare in kjer je našel Rozalijo, pa je sezidal votlino, v kateri počiva Rozalija.

Dr. Franc Kotnik: Storije

Blizu Kotnikove kmetije pod Plešivcem v gozdu na meji med Štajersko in Koroško je živel svoj čas Gozdni mož. Bil je opičje postave, imel kosmate roke, zaraščen obraz in bele brke. Hodil je po večni luči po pobočju planine in neprenehoma vpil:«Hojoj, hojoj!« Če se mu je kdo oglasil ali ga oponašal, tedaj je smel pojesti vsako žensko, katera je bila po večernem zvonjenju brez moškega spremstva zunaj hiše.

Ni pa imel pravice do ženske, če je imela otroka moškega spola v naročju. Nekega večera je šel Petričev hlapec v mlin. Gozdni mož je vpil in hlapec se mu je oglasil. Ko so sedeli zvečer Petričevi pri večerji, je nekdo potrkal na okno, vrgel žensko nogo v hišo in zavpil: »Kar si pomagal dobiti, boš tudi pomagal jesti.« Dva mladca sta nesla vrečo volne. V gozdu sta zapazila Gozdnega moža. Prestrašena nista vedela, kaj bi počela. Zmetala sta volno iz vreče in zlezla vanjo, da sta molela samo glavi iz nje. Gozdni mož je prišel do njiju, debelo gledal na glave in na vrečo, kjer bi se morale videti noge. Prevalil je vrečo na to, potem še na drugo stran, zmajal z glavo in zavpil: »Hoj, hojoj! Trikrat pomnim travnike, trikrat pomnim les, takšne živali, ki ima dve glavi, a je brez nog, še nisem videl. Oče je premlad, moram že dedeja pobrati, kaj je to!« Odšel je v temni gozd, mladca pa sta pustila volno na mestu in ušla.

Gozdni mož je srečal mladeniča. Vprašal ga je, če je človek. Ves prestrašen mu je mladec odgovoril: »Nisem!« Gozdni mož je šel z njim. In mu povedal, da bi rad videl človeka. Nasproti jima je prišla ženska. Mladenič se ni upal povedati da je ženska človek. Na srečo sta se namerila na starega vojaka. Mladenič je sedaj priznal, da je vojak človek. Gozdni mož je rekel vojaku: »Če si ti človek, se pa dajva!« Mladenič je iz strahu zbežal. Vojak pa je ustrelil v Gozdnega moža, kar pa temu ni nič škodovalo. Nato se ga je vojak lotil z mečem, da je Gozdni mož pobegnil. Dohitel je mladeniča in mu potožil: »Človek je bil kot sam vrag. Najprej mi je pljunil v obraz, nato pa je potegnil rdeč jezik in me hudo nažgal.«

Gozdni mož je nadlegoval Plešivčnikove ženske. Plešivčnik mu je nastavil škornje, ki jih je znotraj namazal z limom. Gozdni mož je škornje našel, hotel postati enak ljudem in jih obul. Ker pa ni bil vajen hoditi v škornjih je prihitel Plešivčnik s hlapci in ga ujel. Plešivčnik je imel Gozdnega moža za hlapca in bil z njim prav zadovoljen. Ker je bil zelo močan, je delal za deset drugih hlapcev. Bil pa ni samo dober delavec, še v večji meri je bil dober svetovalec. Vselej je povedal gospodarju, če bo prihodnje leto suša ali pa preobilo dežja. V letu, ko je nastopila lakota, je vpil: »Hoj, hoj! Malo snopičev, veliko mrličev!« Napovedoval je tudi, kdaj bo slabo vreme, nevihta in toča, kako se naj čuva, da se ne bo pripetila nesreča. Kmet je imel zaradi tega Gozdnega moža zelo rad pri hiši in je lepo skrbel zanj.

Ker Gozdni mož ni bil vajen hoditi v škornjih, mu je dal Plešivčnik konja, da je jahal. Spremljal je Plešivčnika tudi vsakokrat na Plešivec, kjer je imel ta cerkveni ključar pravico prodajati pri cerkvi sv. Uršule pred in po maši jedi in pijačo. Ob takih prilikah je Gozdni mož vedno opozarjal Plešivčnika: »Tukaj jahajva počasi, ker je takoj pod zemljo voda, tamle pa lahko hitro jahava, ker pod zemljo ni vode.«

Nekoč je na poti na Plešivec vprašal kmeta, če sme stopiti s konja in vzdigniti ob poti ležečo skalo. Plešivčnik je mislil, da hoče pokazati svojo moč in je privolil. Gozdni mož je dvignil skalo in bliskoma smuknil v odprtino. Ko je bil že v votlini, se je obrnil proti strmečemu kmetu, držal s palcem ogromno skalo nad svojo glavo in se poslavljal: »Imeli ste ptiča, pa ga niste znali rabiti. Če bi ga bili vprašali veliko, bi vam bil veliko povedal, ker ga pa niste, zato tudi ni nič povedal. Če bi ga bili vprašali, bi vam bil povedal največjo skrivnost na svetu in zvedeli bi že bili, zakaj je v orehovi lupini sredi jedra križ.«

Gozdni mož se je gospodarju še zahvalil za lepo ravnanje in obljubil, da se mu bo izkazal hvaležnega s tem, da ne bo nadlegoval več ljudi in bo pustil vse Plešivčnikove v miru. Gozdni mož je ostal mož beseda.

Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke.

Prav tam, kjer stoji danes cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršule tedaj še ni bilo. Sv. Uršula je namreč prišla iz Hrvatske in se naselila najprej na Poharci blizu Slovenjega Gradca. Uršuli pa na Poharci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je, preseliti se na drugo goro.

Na sedlu pri Sv. Danijelu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. V tem lepem kraju so nekega dne našli podobo Sv. Uršule, kar je pomenilo, da ji naj na tem mestu sezidajo cerkev. Posestnica tega travnika pa je bila skopa žena in se je bala, da bi romarji pohodili vso lepo hrano, zato ni pustila zidati cerkve. Zjutraj, ko je vstala, je bila tam, kjer bi morala stati cerkev, globoka struga. Užaljena Sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtisi kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobce, da jih nesejo domov za spomin in zdravilo. Na jelenovem pašniku se je Sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamnu je ostala, vanjo še danes vtikajo romarji noge in so prepričani, da jih potem nikoli več ne bodo bolele. Marskikomu se je tudi pripetilo, da je lahko spravil nogo v vdolbino, iz nje pa zelo težko.

Ko je Sv. Uršula dospela na goro, ki ima podobo trikotne piramide med Slovenj Gradcem, Šoštanjem in Črno-Mežico, ji je zelo ugajalo. Na najlepšem prostoru je bilo jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršula ga je poklicala iz jezera in mu naročila, naj odpelje jezero drugam, ona pa mu prepusti svoje dosedanje bivališče na Poharci.

Povodni mož se je na Plešivcu zelo dolgočasil, ker ni videl vso leto nikogar razen pastirjev, ki so vedno enako ukali in peli pesmi, ki jih je znal že vse na pamet, kakšnih dvesto let pa se ni že prikazala niti pastirica pri jezeru, da bi se mogel z njo pogovoriti. Z naročilom Sv. Uršule je bil zadovoljen. Ko ji je obljubil, da se bo preselil z jezerom na Poharco, po moški navadi ni premislil kako lahko je obljubiti ženski in kako težko je včasih obljubo izpolniti.

Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke.